Dijaki in turisti iz Južne Koreje v Splitu

ZIMSKE OLIMPIJSKE IGRE SARAJEVO 1984

14. zimske olimpijske igre so se odvijale leat 1984 v Sarajevu, takrat še v Jugoslaviji, od 8. Do 19. 2. To so bile prve zimske olimpijske igre v komunistični državi in šele druge nasploh, prve leat 1980 v Sovjetski zvezi.

Gostujoče mesto je bilo naznanjeno leta 1989 v Atenah, v glasovanju je premagalo Sapporo na Japonskem in Gothenburg na Švedskem. Potovanje olimpijskega plamena se je začelo na gori Olimp in  prepotoval je skupno 5289 km po celotni Jugoslaviji. Od skupno 1600 nosilcev bakle je bila zadnja umetnostna drsalka Sandra Dubravčič, ki je ponesla plamen na otvoritveno slovesnost. Danes je ena od dveh originalnih bakel v Sloveniji v lasti zbiralca v Žalcu pri Celju. Uradna maskota iger je nam dobro znana volkec Vučko, ki ga je narisal Slovenec Jože Trobec. Izbran je bil s pomočjo glasovanja v časopisu. Od tedaj je Vučko simbol Sarajeva. Pošta Jugoslavije je med letoma 1982 in 1984 izdala 2 seriji poštnih znamk z motivi športov in mesta Sarajevo.

Igre so bile setavljene iz  39 tekmovanj v šestih športih in desetih disciplinah, kar vključuje alpsko smučanje, biatlon, umetnostno drsanje, smučarske skoke in prvič v zgodovini smo spoznali alspsko smučanje za invalidne osebe. Igre so potekale v štirih dvoranah, in sicer na stadionu Koševo, kjer je potekala otvoritvena slovesnost, ledena dvorana Zetra in Skenderija. Alpsko smučanje je gostovala Bjelašnica za moške in Jahorina za ženske, skakalno prizoršče na Igmanu in Trebeviču. Olimpijska vas se je nahajala v Mojmilu.

Sodelovalo je 1255 športnikov iz 49 držav, od njih so Egipt, Monako, Portoriko, Senegal in Britanski deviški otoki nastopili prvič. Največ medalj je tedaj osvojila Vzhodna Nemčija, skupno 24 (9 zlatih, 9 srebrnih in 6 bronastih). Prav te igre so bile najbolj odmevne za Jugoslavijo in še posebej za Slovenijo, saj je naš smučar Jure Franko osvojil prvo medaljo iz olimpijskih iger za Jugoslavijo, in sicer srebrno v veleslalomu, prehitel ga je le švcar Max Julen Od silnega ponosa se je razširil rek: »Volimo Jureka više nego bureka!«

Olimpijske igre so seveda zelo vplivale na Sarajevo, še posebej na področju turizma, saj so hoteli, gostilne in obedovalnice uživale v velikem obisku. Najbolj zanimiva je verjetno čevabžionica Sarajevo 84, ki poustavarja ambient v stilu časa olimpjskih iger. Celoten dogodek je potekal mirno in brez zapletov, le en neljub dogodek se je zgodil. Med otvoritveno slovesnostjo so ponesreči dvignilo narobe obrnjeno zastavo, ampak to  je dandanes le spomin, ki se ga vsak starejši Bošnjak spomen z nasmehom na obrazu, saj so igre res izbolšale »imidž« Bosne in Hercegovine, pa tudi Jugoslavije v svetu.

BOSANSKA KA(H)VA

Kljub prepolnim urnikom na nasem potepanju po BIH se je nasel tudi cas za oddih ob pravi bosanski kavi, ki nam je popestrila dan in nas napolnila z dobro voljo in novo energijo, ki nam je po napornem dnevu prisla se kako prav. Bili smo prijetno preseneceni, saj smo doma ocitno vajeni redkih vodnih raztopin. Tukaj pa so nam ne le postregli v džezvi ampak smo zraven dobili tudi znacilno bosansko sladico ratluk, ki je bila le se pika na i. Kavo smo pili po natancnih navodilih ze izurnjene sosolke Mateje, ceprav moramo se nekoliko povaditi smo predstavljeno tehniko hitro osvojili in bili nad to dolgoletno tradicujo popolnoma navduseni. A ocitno kava ni disala le nam, saj so se okoli nas nenehno smukale tudi prikupne macke, ki smo jih pogladili po glavi.

Se nekaj suhoparnih podatkov za vedozeljne:

Bosanska kava je nacionalna bosanska pijaca. Tradicionalna bosanska kava (kahva ali kafa) se postreze v posebnih posodah - džezvi ali filidžanih.

Kako ka(h)vo sploh pripravimo?

Vodo damo v posodo, da zavreje. V džezvi pa preprazimo fino mleto kavo, da zadisi, zato pravimo, da se bosanska kava pece. Preprazeno kavo prelijemo z vrelo vodo in premesamo. Nato se enkrat premesamo in zavrejemo, da se zgosti.

Bosanska kavo smo dobili postrezeno na rocno kovanih bakrenih ploscah z džezvami in filidžani. Manjkal pa ni niti ze prej omenjeni ratluk in sladkor v kockah. Kocko sladkorja smo prepojili s kavo, jo polozili na jezik in jo pocasi topili s pozirki kave.

Pitje kave je prikazano na naslednjem videoposnetku:

BOSNA HERE WE GO 2

2. dan: 22. 10. 2015

"Joj, Jure, zaspali smo!" Drugi dan našega potepanja se je začel zelo zgodaj, toda brez zamujanja ni šlo. Nekaj minut čez osmo uro, smo se vsi zbrali na avtobusu in se odpravili proti Konjicu, kjer smo imeli dogovorjen ogled Titovega bunkerja.

Vsi polni navdušenja smo se nato odpravili v Jablanic, kjer smo si ogledali znameti porušeni most na reki Neretvi.

Za konec dneva, smo se odpravili v prečudovit Mostar, kjer smo se zadržali največ časa in se imeli zelo lepo. Imeli smo veliko ogledov: ogled stare ulice, džamije, hamama ...

TITOV BUNKER

Ura je 8.00! Cas je da se odpravimo proti Konjicu!

Titov bunker se nahaja pod planino Zlatar pri Konjicu. Vec desetletij je bil velika skrivnost SFRJ in gradili so ga v strogi tajnosti. Narava dobro skriva to nuklearno zaklonisce pred ocmi javnosti in moznih sovraznikov. Zgrajen je bil pred 33 leti.

V primeru nuklearne nevarnosti bi lahko bunker sprejel 350 ljudi, ki bi brez problema znotraj ziveli 6 mesecov brez povezave z zunanjim svetom, saj je bilo v zakloniscu prisotno vse, kar je potrebno za normalno zivljenje.

V bunker lahko vstopijo le vecje skupine, zato je bila to za nas edinstvena izkusnja. Vneto smo poslusali vodica, ki nas je tudi pohvalil. Znotraj zaklonisca je tudi razstava mladih modernih umetnikov, ki nas je se dodatno pritegnila in vzbudila nase zanimanje, saj so bila dela povezana s hladno vojno in vsako od njih je imelo svojo zgodbo.

Najbolj so nas presenetile za tisti cas moderne komunikacijske metode, materiali iz katerih je bil zgrajen bunker, strojniska oprema za ogrevanje in ozracevanje. Vsi predmeti so ohranjeni se iz casov Tita.

90 minut dolg ogled je hitro minil, saj kot je rekel vodic, se v bunkerju cas kar ustavi.

Prilagamo nekaj slik, da se boste lazje vziveli v nas edinstven sprehod po Titovem podzemlju in vsakemu priporocamo obisk le tega.

MOSTAR

2.dan smo začeli z vožnjo proti Mostarju. Mostar je glavno mesto Hercegovine in s tem tudi pomembno kulturno in gospodarsko središče. Mesto je znano predvsem po starem mostu, po katerem smo se lahko sprehodili in si ogledali skok z njega v reko Neretvo. Zmrazilo nas je ob pogledu na skok v reko, ki je imela samo 10 stopinj. Zagotovo pa je kar kuhalo v glavi skakalca ob pogledu na višinsko razliko, ki ga čaka. Za tem smo si ogledali džamijo. Ker smo dobili tudi nekaj prostega časa, smo le-tega izkoristili za nabiralništvo po številnih stojnicah, ki so nas s svojimi izdelki vabile k praznjenju denarnic. Gležnje smo si morali dodobra ogreti, saj je bila pot tlakovana z zglajenimi kamni. Za zaključek smo si privoščili še kahvo, bila je takšna, kakor da nam bi jo postregel sam Turk.                                                              

 Nina Domitrovič

EX-YUGO ROCK

Skozi celotno pot nas je spremljala glasba -   na radiju ali pa smo jo poslušali preko slušalk. Bolj podrobno pa smo spoznali Ex-yugo rock, predvsem tisti del, ki je bil značilen za Bosno in Hercegovino.

Ex-yugo rock je, klub razpadu Jugoslavije, danes še vedno priljubljena zvrst glasbe. Njeni glavni predstavniki v Bosni so:

• Crvena jabuka, ki jih je zaznamovala predvsem stalna menjava članov, skozi celotno pot zasedbe pa sta ostala Darko Jelčić in Dražen Žerić. Ena izmed njihovih bolj znanih pesmi je To mi radi.
• Bjelo dugme, katerega člani so dejali, da so skupino ustanovili predvsem zaradi lepih oboževalk. Za njih je značilen poseben etno-rock. Gre za prepletanje rock in etno glasbe. Prmier takšne skladbe je đurđevdan.
• Plavi orkestar - njihov ustanovitlej in protogonist Saša Lošić je bil odgovoren za vso filmsko glasbo v filmih Outsajder, Kajmak in marmelada ter Petelinji zajtrk. Gotovo vsak pozna njihvo Od rođendana do rođendana.
• Zabranjeno pušenje - njihovo Boško in Admira so spoznali še podrobneje. Pesem govori o zaljubljeni Bošnjakinji in Srbu, ki sta umrla v zadnji vojni v Bosni umrla pri poskusu pobega iz obkoljenega Sarajeva. 
• Indexi so si kot študenti nadeli ime po knjižicah prisotnosti in opravljanja izpitov. Nekako njihova najbolj znana je Jedna mala plava.

Poleg njih pa so bili tu še:

• Divlje jagode (Motori)
• Pro arte ( Jedna mala plava).

Na koncu poti nas je vodička Sofija presenetila s "šurko" na avtobusu.