Komaj smo si opomogli od včerajšnje "vremenske" ujme, so nas že premamile vonjave, ki so se valile po mostarskem mostu. Naši že zelo izurjeni nosovi so nas popeljali do najbližjega čevapa. Presunjeni smo bili nad hitrostjo postrežbe. Ta je bila skoraj tako hitra kot povprečen bosanski polž. Po zaužitem obroku smo dobili še tako potrebno energijo za ogled Mostarja.
Po napornem mimohodu skozi glavno ulico Mostarja, smo tudi s pomočjo zadenjskega vetra urno prispeli in se nastanili v hotelu. Ker naši želodci očitno nimajo dna smo nemudoma zasedli najboljše omizje v restavraciji. Ker hotel ni imel pet zvezdic smo si hrano morali iskati sami. Po tem prehudem fizičnem naporu smo se končno najedli in si zagotovili preživetje. Na koncu smo nazdravili in s tem zaključili še en razburljiv dan v Bosni.
LP Bosnia!
Maruša Žugelj
Ni komentarjev:
Objavite komentar